Spoštovani obiskovalci, dobrodošli na moji spletni strani! Na njej lahko spremljate moje potovanje, ki mu sam pravim "Moja pot na vrh". Tu lahko najdete nekaj informaciji o meni in mojem športu, preko bloga pa iz dneva v dan spremljate mojo pot do zastavljenih ciljev. Upam da boste na strani uživali. JZR
Monday 22 December 2008
Soča
V soboto smo v Trnovem ob Soči proslavili rojstni dan trenerja Dejana Testena . Mislim, da sem bil tam prvič in reka, gore ter odmaknjenost ot civilizacije so me popolnoma prevzele. Več zvezd na nočnem nebu sem videl le še sredi puščave (ponoči se zaradi svetlobe zvezd in lune vidijo vsi zasneženi vrhovi nad dolino).Največja atrakcija pa je seveda Soča. Znana je po njeni turkizni barvi, soških postrvih, nejni čistosti in kakopak kajakaših. Tudi sredi zime jih najdemo na najtežjih odsekih. Naslednji dan sta me Peter Kavzer in Nina Mozetič v čolnu zapeljala po Soči (nekje med Bovcem in Trnovim). Bil je to sončen prvi zimski dan, vsi hribi naokoli so bili zasneženi in sedeti v čolnu je bil noro dober občutek...oba spremljevalca sta bila neverjatna pri igranju s protitokovi in brzicami...in ne bi bil jaz, če ju ne bi poskušal posnemati, poskus pa sem plačal...s plavanjem. Voda je bila res pasje mrzla (ampak res, res mrzla), a na srečo sem bil v manj kot minuti že na obali. Spet dnevi v odlični družbi in v posebnem okolju. Se temu reče veselje???
Kot pripadnik Športne enote Slovenske vojske sem se ravnokar udeležil usposablajanja v vojašnici v Vipavi. 3 dni korakanja v ritmu, salutiranja, obračanja na petah, prikimavanja, vstajanja pred šesto, razstavljanja in sestavljanja pušk in pištol, strelajanja in 'dobre' vojaške hrane je v dobri družbi kljub vsemu hitro minilo. V moji skupini je bilo res veliko odličnih športnikov in vsi smo se odločili situacijo vzeti kot novo izkušnjo in prismuknjeno zabavo. Imeli smo tudi nekaj časa za svoj trening in bil je prav poseben občutek, ko smo se v fitnesu naenkrat znašli olpimpijci Matija Kranjc (kopje), Brigita Langerholz (atletika), Peter Kavzer (kajak slalom), Maja Tvrdy (badminton), Vesna Dekleva (jadranje),Špela Ponomarenko (kajak mirne vode), Bojan Tokič (namizni tenis) in poleg tega še Martina Čufer (športno plezanje), Jani Brajkovič (cestno kolesarstvo), Matej Žagar (speedway), ekipa svetovnih prvakov v padalstvu... Vsakič ko se znajdem v podobno posebni družbi, se počutim počaščenega in privilegiranega. Prav poseben občutek.
Prejšnji petek se je zgodil letošnji 'Kajakaš leta'. Lovro Leban je s svojima neverjetnima dvema zlatima medaljama v šprintu osvojil naslov pri moških. Pri ženskah pa je Špela Ponomarenko naslov osvojila z svojim izrednim šestim mestom na pekinških Olimpijskih igrah. V letošnjem letu smo imeli kot zveza še izredno veliko drugih odličnih rezultatov. Med njimi so na primer še zmaga Eve Trčelj na mladinskem svetovnem prvenstvu in zmaga moštva v šprintu na svetovnem prvenstvu (Žnidarčič, Korenjak, Leban). Vedno se rad udeležim te prireditve, ker je to edini dan v letu, ko se vsi kajakaši iz vseh disiplin srečamo na enem kupu. Lepo je vedeti, da za naslov 'kajakaša in kajakašice leta' pri nas potrebuješ izreden rezultat. Skoraj vedno je to kar medalja iz največjih tekmovanj. To, pa je izredno lep občutek in izredna motivacija za tekmovalce. Po podelitvi nagrad je v nedeljo sledil še 'Božični maraton' od Kopra do Lucije (kakih 16km po morju). To je bil že sedemnajsti maraton po vrsti in moj prvi, ki sem ga gledal z obale. Zame ni bilo tako zabavno, a mi je vrnil veliko apetita... Zmagal je Gerhard Schmidt iz Avstrije, blizu za njim pa je bil na drugem mesu Jernej Korenjak. Tim Kolar je kot mladinec priveslal na pohvalno četrto mesto.
V ponedlejek je obalo prizadela nenavadno visoka plima. Druga najvišja v zadnjih 48 letih. Voda se je bila dvignila 371 centimetrov nad povprečno gladino. Za tako visoko vodo so bili krivi trije vzroki: visoka plima, nizek zračni pritisk in jugo, ki je po Jadranskem morju vodo potiskal v Tržaški zaliv. V Kopru je voda zalila parkirišča za tržnico, Semedelsko cesto (po njej sem v preteklosti nekoč že veslal ob veliko mnajši plimi), Pristaniško ulico... V Izoli je zalilo okolico svetilnika, pod vodo je bila promenada in Ukmarjev trg, morje je zalilo tudi mnogo ulic v notranjosti... Zapeljal sem se tudi do Pirana in prakiral zgoraj pri obzidju. Pogled na Tartinijev trg pol metra pod vodo je bil sicer nekaj veličastnega...a ko sem se spuščal do trga so mi pot ustavile že poplavljene ulice velikega dela starega centra, voda je zalila tudi pritličje banke, občinske palače in mnogih domov... Verjetno največ škode je huda voda naredila v Sečoveljskih solinah, kjer je poškodovala obrambne nasipe, zalila pot ob Dragonji, Parenzano, cesto ob Jernejevem kanalu, preplavila vse nasipe in poplavila celotno območje solin vključno s krajinskim parkom in muzejem.
Zadnje čase veliko tečem, zato iščem vedno nove poti, da bi tek ohranil zanimiv. Trenutno najraje tečem v Strunjanu. Parkiram na Belvederju in po grbenu, tik ob klifu tečem do Strunjana. Tam se spustim do morja in po obali prečkam soline.
Od tu naprej se včasih obrnem na levo, obkrožim soline in se povzpnem nazaj na Belveder. Ko pa hočem teči dlje, se po solinah obrnem na desno in ob obali, mimo Fiese, tečem do Pirana. Visoko na obzidju dvakrat globoko vdihnem in se po isti poti vrnem do avta.
V soboto sem z nekaj prijatelji obiskal Magnificov koncert v Ambasadi Gavioli. Posebno veliko obiskovalcev ni moglo biti saj jih Ambasada sprejme le 1500. Prav tako izjemna ni bila niti akustika. Pa vendar je bila atmosfera prijetna, prebili smo se skoraj čisto do odra in resnično uživali v koncertu. Med obiskovalci je bil tudi novi prometni minister Patrik Vlačič!
V nedeljo sem se z nekaj prijatelji udeležil pohoda 'Po Vertovčevih poteh'. Dan je bil sončen in kot nalašč za tak izlet. Pohod v zgornje Vipavski dolini se je začel in končal v vasi Ustje, med 5 urno hojo pa nas je peljal skozi vasi Uhanje, Tevče, Vrtovče, Šmarje, Potok, Dolina in Dolenje. Vmes smo se povzpeli še na Ostri vrh (422m). Lepo vreme, jesensko obarvani gozdovi in vinogradi, zreli kakiji na golih drevesih in preko 4000 pohodnikov so glavni razlogi, da na ta pohod naslednje leto spet pridemo!
V torek sem si v kinu Odeon v Izoli ogledal film Toma Križnarja in režiserke Maje Weiss z naslovom Darfur - vojna za vodo. Po filmu je sledil pogovor s Križnarjem in Suleimanom Jammousem, humanitarnim koordinatorjem Minawijeve Sudanske osvobodilne vojske.
Križnar se v Darfur (področje na vzhodu Sudana) vrača že vrsto let. V preteklosti je posnel že tudi film Nube čisti ljudje. Darfur – vojna za vodo pa sloni na materialu nabranem v zadnjih treh letih, predvsem leta 2006, ko je bil Križnar posebni predsednikov odposlanec za Darfur.
Humanitarna katastrofa v Darfurju traja že od šesdesetih let prejšnjega stoletja, ko so Angleži oblast predali trem arabskim plemenom. Od takrat ima v Sudanu večino oblasti in moči v rokah arabsko prebivalsto, staroselsko črnsko prebivalstvo pa je v podrejenem položaju. Darfur je na jugu bogat z nafto, za katero se potegujejo predvsem Kitajska, Rusija in ZDA. Ker se meja Sahare zaradi klimatskih sprememb seli proti jugu za sedem kilometrov na leto, postaja voda v Sudanu velik problem. V osrednjem in severnem delu Darfurja je gorovje Jebel Marra, kjer je vode še dovolj. Ko Sudanske oblasti na vsak način skušajo prebivalce Darfurja pobiti ali vsaj pregnati (v sosednji Čad), se ti zatekajo vse višje v gorovje Jebel Marre. Nasilje Sudanskih oblasti nad prebivalci Darfurja je genocid. Darfurce napadajo z Džandžaviti, modernim orožjem in letali, morijo in načrtno posiljujejo ženske in otroke. Križnar in Jamousi pravita, da obstajat dva najboljša načina, kako pomagati ljudem v Darfurju. Konvencionalni kanali človekoljubne pomoči namreč le redko dosežejo ciljno prebivalstvo, saj ga razgrabijo uradne oblasti. Preko Križnarjeve spletne strani lahko darujete denar. Z njim bo ta poskušal nakupiti nekaj kompletov opreme (foto aparat+kamera+laptop+satelitski telefon), s katero bodo prebivalci Darfurja lahko sami preko svetovnega spleta pošiljali v svet novice o dogajanju v Darfurju. Drugi način je, da pritiskate (s pismi, širjenjem informacij o grozotah Darfurja) na evropske politike (Ruski in Kitajski imajo drugačne interese), da bi se ti bolj aktivno lotili problema.
Včeraj sem bil na obiranju oljk! Oljke imajo v Istri in po celem Sredozemlju poseben pomen. So osnova 'sredozemske diete' in poleg tega že od starih Grkov in Egipčanov dalje simbol za obilje, slavo in mir. Nekatere oljke dosežejo tudi po dva tisoč let starosti. Vendar so bile tiste, ki smo jih obirali v nedeljo veliko mlajše. Ko smo oljke zjutraj začeli česati z malimi grabljicami sem le upal, da nam bo do večera uspelo nabrati dovolj oljk za eno družino. Bilo nas je dest in na koncu smo do mraka obrali kakih sedemdest oljk. To je zneslo skoraj tono oliv! Iz tone oliv lahko s hladnim stiskanjem v torklji iztisnemo dobrih dvesto litrov olja. Po statistiki je to dovolj olja za dve grški, ali kar nekaj slovenskih družin. Kar koristna nedeljska zabava!
Včeraj smo imeli s Športno enoto Slovenske vojske dan za druženje. Opravili smo pohod iz vasi Rovte do Svetih treh kraljev in nazaj. Potem je sledilo nekaj druženja v Centru vojnih veteranov v Logatcu. Bolje smo spoznali naše nadrejene, se tudi vsi športniki med seboj bolje spoznali...na koncu pa smo lahko tudi streljali s tekmovalnimi loki. Razgled iz vrha pri cerkvici Svetih treh kraljev je bil izjemen. S tem da sem kot pripadnik Športne enote na plačilni listi Slovenske vojske, je ta tudi moj največji sponzor. Vojska pokrije mojo mesečno plačo in vse ostale socialne dajatve in tako zagotovi minimum socialne varnosti, brez katere bi se težko ukvarjal s športom na način, ki je potreben za vrhunske rezultate. Trenutno sem z našo simbiozo zelo zadovoljen.
