|
|
|
|
|
|
|
|
|
» |
|
|
|
|
|
|
|
Meni |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Galerija slik |
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
Soča Elite Team |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Zadnja beseda |
|
|
|
Ta bolog pišem zato, da vsem prijateljem in drugim , ki so me spremljali na moji tekmovalni poti, povem, da sem se odločil končati s tekmovalnim veslanjem. Ne poslavljam se od veslanja nasploh ampak samo od osebnega zasledovanja vrhunskih rezultatov. Čas teče in prišel je trenutek tudi za to. Misli o koncu so že nekaj časa tlele v meni, septembra pa so toliko dozorele, da sem odločitev dokončno sprejel. Po dveh mesecih od te prelomnice čutim, da je bila odločitev pravilna in da bo tudi ostala dokončna. Prvič sem v kajak sedel v prvi polovici septembra 1991 in od takrat dalje vedno sedel vanj s tekmovalnimi cilji v mislih in jasnimi sanjami v srcu. Sredi septembra 2011, natančno 20 let kasneje, sem iz čolna prvič vstal s cilji, ki niso bili več izključno povezanimi s čolnom, in sanjami, ki niso bile več le tekmovalne. Začutil sem, da si želim novih in drugačnih izzivov, predvsem pa začutil, da doseženega ne bom več mogel izboljšati. Začutil sem, da sem utrujen od dolge hoje po svojih psihofizičnih mejah in da je slika verjetno končana. Da je preveč drugih stvari ostajalo nedokončanih ali sploh ne začetih in preveč drugih želja že predolgo čaka na svojo uresničitev. Gotovo bom pogrešal občutke popolne kontrole telesa, občutke neustavljivosti in moči, pogrešal bom sotekmovalce in adrenalin velikih tekem. Žal mi je, da nisem uspel doseči vsega, kar bi morda lahko. In žal mi je, da si ne bom dal nove priložnosti, da bi neuresničene sanje lovil naprej. Žal mi je tudi, da nikoli nisem uspel biti absolutno najboljši ali odpeljati popolne dirke. A ko se danes ozrem nazaj, se mi opravljena pot zdi neverjetna, celo lepa. Ko vse seštejem, sem globoko v sebi predvsem miren, zadovoljen in tudi ponosen. V dvajsetih letih veslanja sem vedno igral z dušo in telesom, najbolje kot sem znal in zmogel. To bo ostala moja največja zmaga! 10 svetovnih prvenstev, 11 evropskih prvenstev in dvoje olimpijskih iger (skupaj 5 finalov). Medalja na svetovnem pokalu, Študentskem svetovnem prvenstvu in Sredozemskih igrah. Veslanje na šestih celinah. Trening sam s seboj, z otroci, z upokojenci, z Olimpijskim prvakom in s svetovnimi prvaki, s tujci in s prijatelji, z delfini in želvami, s črnimi in belimi labodi in le malo je manjkalo, da bi veslal tudi s kiti. Veslanje v Sahari in trening pri -17°C. Veslanje v vsaj 16 čolnih ki so bili samo moji in kdo ve koliko drugimi. Neskončno rek, jezer, kanalov in morij (prizorišč sem že pred nekaj leti naštel več kot 100). Kratki trenutki nastopov v časopisnih, radisjkih in televizijskih intervijujih, šovih in reportažah in na drugi strani neskončni trenutki samote, utrujenosti, mraza, bolečine, boja samega s seboj, sanjarjenja, kljubovanja in izčrpanosti. Trenutki popolne sreče in najglobjega razočaranja. Nepozabni sončni vzhodi in zahodi, mavrice, pokrajine, nalivi in vetrovi, slapovi, brzice, barve, meglice...vse med veslanjem. Neskončno vzletov ter prav toliko pristankov z letali in vsaj pol toliko brezosebnih letališč. Miljoni zavesljajev – dolgih in močnih, počasnih in nežnih, odločnih in plašnih. In preveslani kilometri – približno toliko da bi prišel en in polkrat okoli ekvatorja. V šport sem vložil ogromno: ur treninga, energije, upov, načrtovanja in denarja. Morda z njim celo zapravil nekaj: lepih trenutkov, prijateljstev, priložnosti, zdravja (?). Nekaj sem domačemu športu tudi dal! Pokazal sem, da se da to disciplino trenirati marsikje in v nemogočih pogojih. Dokazal sem, da lahko tudi Slovenci s skoraj nič tradicije in malo izkušnjami mešamo štrene najboljšim. Pokazal sem, da te tudi resnično najboljši (športniki, proizvajalci, trenerji, novinarji, funkcionarji) opazijo in sprejmejo medse – če imaš kaj pokazati. Dokazal sem, da je smiselno ostati odprt in sodelovati z ljudmi iz drugih športov in področij. Pokazal sem, da je vedno smiselno skušati svoje udejstvovanje čim bolje razumeti. In nenazadnje pokazal sem, da lahko prav nič posebej nadarjen športnik neprenehoma napreduje vsaj 17 let. Od športa sem veliko tudi dobil: prijatelje, poznanstva, potovanja, življenske in strokovne izkušnje, spoznanja, neizmerno veliko neverjetnih doživetij (človeških, tekmovalnih, osebnih, takih povezanih z naravo...), od športa pa sem kot profesionalen športnik pomemben del svoje karijere lahko tudi živel. In kar je morda najpomembneje, preko športa sem se veliko naučil: o sebi in drugih, o rasti, o postavljanju in doseganju ciljev, o sprejemanju in hkrati o nesprejemanju omejitev, o priložnostih, o pomenu lastnih odločitev, o notranjem miru, o samozavesti, o ravnovesju, o zvestobi, o učenju, o osredotočenosti in sporščenosti, o nihanjih, o pričakovanjih, o veri in prepričanju, o telesu, o zaupanju drugim, o vztrajnosti, o pozornosti, o sprejemanju, o fizični moči in o občutkih, o razumevanju, o enotnosti vsega, o soodvisnostih, o sprejemanju, o trmi, o ljubezni, o mejah, o disciplini in delavnosti, o sproščenosti, o tem kako gledati in kako poslušati, o zorenju, o obžalovanju in tesnobi ter o sreči. Mnogim bi moral reči hvala za pomoč na tej poti. Preveč jih je, da bi lahko vse omenil in nikogar pozabil, a vseeno: Za pomoč pri treningu: Dariju in Marku Renerju, Francu Gregoriču, Frediju Apolloniu, Lajosu Hrgosu, Laszlu Kovacsu, Ingolfu Beutelu, Boštjanu Jakšetu, Klemnu Jakšetu, dr.Antonu Ušaju, dr.Vojku Strojniku, dr.Mateju Tušaku, mag.Katji Čavničar, Dejanu Testenu, Mateji Liberšar, J.P. Crochetu, Nandorju Almasiju, Paulu MacDonaldu, Ianu Fergusonu, Marku Watsonu, Tiborju Soosu in Jimmyju owensu. Športnikom s katerimi sem veliko treniral: Juretu Urbancu, Davidu Kavčiču, Mateju Akrapoviču, Vjekoslavu Tufekčiču, Nikici Ljubeku, Jerneju Korenjaku, Jaku Jazbecu in Cristini Giai Pron, Zsomborju Borhiju, vsem šestim fantom iz slovaškega četverca, Benu Fouhyju, Luki Malusi, danski reprezentanci, južno afriški reprezentanci, Shaunu Rubensteinu, Alanu van Collerju, francoski reprezentanci, novozelandski reprezentanci, Miguelu Correi, Kenu Wallacu, Igorju Božeglavu, Roeiu Yellinu, Fabiu Wyssu, Christophu Nicoletu, Roku Kuku, Lovru Lebanu in Yasuhiru Suzukiju. Funkcionarjem: Andreju Jelencu, Bojanu Žmavcu (oba KZS), Branku Brezigarju (KKSE), Rajku Petku, Martinu Fabjanu, Miranu Stanovniku (vsi ŠE SV), Blažu Perku, Borutu Kolariču (oba OKS). Vsem novinarjem, ki so pogosto hkrati pisali o meni in navijali zame. Družinam: Farr, Taljat, Tserga, Artnik in Kavčič. Vsem sotekmovalcem po svetu za vse nepozabne tekme. Sponzorjem: Slovenski vojski (za vsakdanji kruh), Nelu (za vse čolne, tisti teden v Vili do Conde, NSC doživetje, takšne in drugačne prevoze, podporo, prijateljstvo in skupna veslanja), Jantexu (prvi proizvajalec, ki mi je ponudil opremo), Sandilineu (za tople cunjice), Difar-ju (za iskreno podporo), Klemnu Požinelu in Salonu Zarja (za energijo in čarovnijo), IntActu (za tehnologijo in priložnosti), Hitrost.com (za spletne storitve), Avto Jerebu (za pomoč), Poni-ju in Mateji Liberšar (za terapije). Kristjanu Kavčiču za najboljšo spletno stran (ever!). Navijačem in prijateljem za to, da so vedno pokazali koliko jim s svojim veslanjem pomenim. Mami in očetu, da sta mi kazala, da šport ni vse, a da je že prav, da je. Vsem vam: iskrena hvala! Na srečo sem si, ne da bi to posebej načrtoval, razmere za dokaj nemoten prehod v novo življenje pripravil že med športno karijero. Izobrazba Faklutete za šport in dvajset letne izkušnje iz športa so osnova na kateri se da graditi. Od maja 2011 sem preko Ministerstva za šolstvo in šport zaposlen kot trener v okviru nacionalnih panožnih športnih šol, od tu moja trenutna socialna varnost. Delo trenerja treh različnih starostnih skupin v Kajak klubu Soške elektrarne je priložnost za učenje, nabiranje izkušenj in izhodišče za premnoga razmišljanja o športu. Dobri športni prijatelji po celem svetu, od Argentine do Japonske in od Danske do Južne Afrike so okvir znotraj katerega bom z veseljem potoval, ko bo življenje to dopuščalo. Prijatelji in družina doma pa okvir v katerem se počutim varno in prijetno vsak dan. Ni skrivnost, da so bila zadnaj štiri leta tako osebno kot tekmovalno težka. Jasno mi je torej, da v življenju ni vedno lahko, a da smo v največji meri za svojo srečo odgovorni sami. V zadnjih nekaj mesecih sem zelo hitro našel na treh novih področjih. Nekatera so bila na nek način del mojega življenja že prej. V njih sem našel svoje nove cilje in izzive. A več o tem, čim bo spletna stran prenovljena in nova smer dodobra zastavljena. Spet se počutim podobno kot takrat, ko sem prvič sedel v kajak. Začetek nove poti... PS: To je bil zadnji blog mene kot tekmovalca. A berite me še naprej! Za tiste od nas, ki se v novih okoliščinah ne bomo več srečevali pa za vsak slučaj še moji naslovi: E-mail: zupancicregent@gmail.com Skype: jernej.zupancic.regent Twitter: jernejzr 
Posted by Jernej on
Sunday 04 December 2011 - 19:06:05
| Add/Read Comments: 0
|
|
|
|
|
|
|
| Svetovno prvenstvo 2011 |
|
|
|
Letošnje svetovno prvenstvo je bilo morda moje najtežje do sedaj. Prvič v športni karijeri me je doletela resnejša poškodba in če sem hotel v Szegedu nastopiti sem moral z njo nekako preživeti in funkcionirati. Problemi s podlaketjo so se nenadoma začeli letos v Skradinu, ko sem moral marca teden dni počivati in izpustiti državno prvenstvo na 5000m. Potem so se težave z vnetimi tetivami na videz popolnoma umirile. Izbirne tekme in svetovna pokala sem odpeljal brez težav in bolečin in bil po dolgem času hkrati tudi zadovoljen z nastopi. Znova so se bolečine začele pojavljati junija in se celo poletje stopnjevale. Nemoteno sem lahko veslal na nižjih intenzivnostih (A1 in A2) in na maksimalni hitrosti (dovolj kratki napori), znova in znova pa sem bil celo poletje skoraj nemočen pri vseh vmesnih intenzivnostih vključno s tekmovalno hitrostjo. Tako sem lahko sicer veliko treniral, nisem pa mogel opraviti niti približno dovolj intenzivnega treninga. Ko sem v zadnjih tednih pred SP vseeno skušal nekoliko povečati obseg kvalitetnega treninga se je situacija toliko poslabšala, da sem se moral v tedenu pred odhodom na svetovno prvenstvo popolnoma odreči veslanju. Postalo je jasno, da bom moral v Szegedu nastopit z neprimerno pripravo in bolečinami v podlaketi. V nedeljo, štiri dni pred začetkom prvenstva in dan pred ohodom na prizorišče najpomembnejšega tekmovanja zadnjih treh sezon, sva se s trenerjem Testenom odločila, da bom vseeno nastopil. Vsa dejstva so govorila proti taki odločitvi in vedel sem, da grem daleč od vrhunske forme tekmovati z najboljšimi na svetu, na najpomembnejšo tekmo sezone, na progi kjer se vedno zbere največja kajakaška publika na svetu in kjer kajakaši veljajo največ na svetu. Temu bi lahko rekli breme na ramenih! A prav v tem se skriva razlog zakaj sem želel nastopiti. Vedel sem, da sem v svoje olimpijske sanje vlagal celo življenje. Vedel sem, da sem za svoje sanje pregaral in na kocko postavil vse kar sem imel. Vedel sem, da bo tokrat konkurenca močnejša kot v kateri koli od mojih prvih treh kvalifikacijskih tekem za olimpijske igre (Milano 1999, Atlanta 2003, Duisburg2007). Vedel sem, da se verjetno za nastop na olimpijskih igrah borim zadnjič in da bom, če mi uspe, prvi slovenski kajakaš, ki je na igrah nastopil trikrat (s svojima nastopoma v drugo, me bosta v Londonu dohitela Kauzer in Ponomarenko). Vedel sem, da moram na poti na Olimp najprej preplezati ta vrh. Vedel sem, da bom moral za svoje cilje veslati hitreje kot kadarkoli prej, to pa je za športnika neskončni izziv. Preprosto preveč preteklosti in preveč prihodnosti je viselo v zraku, da ne bi skušal v sedanjosti kljub vsemu vplivati nanje. Prvenstvo sem končal na osemnajstem mestu in tako dosegel svojo drugo najslabšo uvrstitev karijere na svetovnih prvenstvih. Hkrati, sem na tem tekmovanju prišel izredno blizu tistega česar sem bil v danem trenutku sposoben. Kljub neštetim vprašanjem brez odgovorov, tesnobi, ki se je čez poletje ob poškodbi nabirala v meni, bolečinam in olimpijskim sanjam, sem deloval izredno blizu svojih najboljših sposobnosti. Vse svoje tri nastope na prvenstvu sem odpeljal optimalno. Tako fokusirano, da se nastopov komaj spomnim. Tehnično toliko dobro, da sem bolečino ohranjal pod kontrolo in hkrati ne izgubil preveč tekmovalne hitrosti. Naredil sem vse kar sem lahko v situaciji, ko je bilo to resnično težko. Na to sem ponosen in zato sem zelo zadovoljen, da sem na prvenstvu nastopil. Neprecenljiva izkušnja, ki me je kljub porazu zunaj naredila zelo samozavestnega navznoter. Sebi sem še enkrat dokazal, da znam dane okvire tudi preseči. Zato se sedaj počutim razbremenjeno in kot da sem neko dolgo težko obdobje spodobno zaključil. Ko sem pri dvanajstih letih odhajal na svojo prvo kajakaško tekmo mi je oče dejal: ''Sin, vrni se s ščitom ali na ščitu!'' Tokrat sem se prvič vrnil na ščitu, v preteklosti tudi zmagovalno, s ščitom. Nikoli v celi karijeri, in niti tokrat ne…pa brez ščita (ἢ τὰν ἢ ἐπὶ τᾶς)! Uradna stran prvenstva (rezultati in poročila). Moja Picasina galerija iz prvenstva (tokrat ne najboljše fotografije, a vseeno, to je moj blog). Reportaža iz Szegeda v oddaji Kajak Kanu na Šport TV. Blog Adama van Koeverdena po svoji sanjski zmagi! 
|
|
|
|
|
|
|
| Svetovni pokal 2 – Račice |
|
|
|
Po Poznanju sem naredil kar nekaj dobrih treningov, izbrusil štart in dodelal drugi del nastopa, tako da sem odhajal na naslednji pokal hitrejši kot v Poznanu. Spet sem dobro nastopil v polfinalu a to vseeno ni bilo dovolj za finale. Proti letos res močnemu Dancu Reneju Holten Poulsenu sem bil predvsem v osrednjem delu tekme popolnoma nemočen, zato pa sem se zelo približal Madžaru Bence Dombovariju, ki se je kot drugi še uvrstil v finale. Moje tretje mesto je pomenilo uvrstitev v B finale. Konkurenca pri vrhu postaja vse hujša in vrh vse širši, zato so bila imena v mojem B finalu zelo zveneča (vključno z olimpijskim prvakom Timom Brabantsom). Tekmovanje sem nato končal kot tretji v B finalu in skupno dvanajstem mestu. S tem je letos zame konec svetovnih pokalov. Zadovoljen sem, da sem naredil odločen korak naprej od lanskih uvrstitev. Do želenega cilja v Szegedu mi še nekaj manjka. Trenutno so moja realnost uvrstitve blizu ali na robu finala. Prepričan pa sem, da preko poletja lahko postanem še veliko hitrejši. Preden je Matthew Pinsent z Stevenom Redgreavom zmagal v Sydneju je dejal: ''Povleči moramo zajca iz klobuka, velikega zajca iz zelo majhnega klobuka!'' No zdi se mi, da smem reči, da potrebujem le zajca iz velikega klobuka. To pa že ni več taka čarovnija! Rezultati tukaj.
|
|
|
|
|
|
|
| Svetovni pokal 1 – Poznan |
|
|
|
Lepo vreme nas je tokrat v Poznanju spremljalo cel vikend. Pred tekmovanjem sem se dobro počutil a vseeno nisem vedel kaj lahko pričakujem. Izkazalo se je, da sem bil pripravljen bolje od pričakovanega. V kavalifikacijah mi je šlo dobro, v polfinalu pa je čoln stekel še veliko boljše. Tu sem končal kot drugi, blizu Andersa Gustafssona in pred Markom Tomičevićem ter Marcusom Oscarssonom. Lepo je bilo po skoraj dveh letih biti spet v finalu. Tudi v finalu sem veslal dobro, nekje do zadnjih 200 metrov sem bil šesti. Potem pa je postalo očitno, da imajo najboljši še prestavo več kot jaz. Končal sem kot osmi, 5 sekund za zmagovalcem Olegom Yurenio iz Belorusije. Sedaj že nestrpno pričakujem drugo tekmo svetovnega pokala, da spet dobim priložnost tekmovati z Yurenio in še tistimi nekaj fanti, ki so tokrat manjkali. Rezultati tukaj.
|
|
|
|
|
|
|
| Mantova 2011 |
|
|
|
Moji nastopi v Mantovi so bili uspešni. Tako sem dobro opravil s prvo letošnjo stopnico do končnega cilja v Szegedu in hkrati dobil pozitivne občutke o trenutnem stanju forme. Najboljši Italijani so se žal nastopom v Mantovi odrekli, a tu so bili vsi moji tovariši iz treningov in priprav zadnjih dveh zim. Zato sem vedel, da zmagati vseeno ne bo šala. Zelo podobno kakor jaz so vsi med njimi svoje življenje v zadnjih dveh sezonah popolnoma podredili treningu in vedel sem, da je za vsakega od nas na tehtnici veliko. Yasuhiro Suzuki je končal kot osmi, Fabio Wyss peti, Jošt Zakrajšek četrti, Rok Kuk tretji, Lovro Leban pa zelo blizu mene na drugem mestu. Velikih novic z vode torej ni, a kot pravijo mornarji, pomankanje novic je že dobra novica! Zadnjih 200m finala (foto: Stane Klemenc) 
|
|
|
|
|
|
|
| Mednarodni miting v Rovigu |
|
|
|
V soboto sem nastopil na 5km tekmi v italijanskem Rovigu. 28 tekmovalcev je bilo na štartu moje kategorije (skupaj okoli 350 tekmovalcev), a kmalu po poku nas je ostalo v vodilni skupini le 5 (Yasuhiro Suzuki, Jošt Zakrajšek, Nicolo Ripamonti, Matteo Graziani in jaz). Tekma je takoj postala zelo taktična in ne najbolj hitra, z veliko pospeški, pojemki, menjavanji valov in manjšimi trki. V drugem delu tekme sem začutil da me bodo izdale podlakti in sem se zato odločil, da bom ostal v ospredju in narekoval tempo. Upal sem, da bom tako najmanj utrujal podlakti in se najlažje osredotočil na svoje veslanje. Tako smo se cilju očitno približali že toliko načeti, da pravega zaključnega šprinta sploh ni bilo in povsem na koncu sva v opredju z Italjanom ostala sama. Zadnjega obrata (50m (!!!) pred ciljem) se je bolje lotil Ripamonti in tako sem na koncu osvojil drugo mesto. Tekma z nekaj kislega priokusa, a vseeno odličen trening pred prihajajočim obdobjem tekmovanj. Bil je to tudi lep in zabaven dan na istem mitingu, kjer sem pred natanko dvajsetimi leti odveslal eno svojih prvih tekem (in tudi osvojil drugo mesto – takrat za nekim Madžarom). Rezultati tukaj. 
|
|
|
|
|
|
|
| Sezona se začenja |
|
|
|
Moja tekmovalna sezona se začenja jutri. Čas je že in z veseljem pričakujem občutke s štartne črte in tekmovalno mrzlico. Justri nastopam na 5km na mednarodnem meetingu v Rovigu. Naslednji konec tedna (30,april in 1.maj) tekmujem na mednarodni tekmi v Mantovi, ta velja za prvo izbirno tekmo za italijansko in slovensko reprezentanco. Takoj za tem pa bo že čas za prvi letošnji svetovni pokal (Poznan - Poljska, 6-8, maj) in dva tedna kasneje še za drugega (Račice – Češka R., 20-22. Maj). Ti dve tekmi veljata za nadaljno izbirno tekmo za reprezentanco. Izmed dveh Slovencev, ki bosta lahko tu nastopila v enojcu, bo tisti z najboljšim dosežkom dobil pravico nastopati na letošnjem Evropskem prvenstvu (Beograd, 17-20. junij) in Svetovnem prvenstvu (Szeged – Madžarska, 18-21. avgusta). Glavni cilj sezone je osvojiti olimpijsko kvoto za olimpijske igre v Londonu. To pomeni uvrstitev med osem najboljših na svetovnem prvenstvu. Hkrati realističen, a za prav vsakogar tudi zahteven cilj. Jutri se torej začenja pomembna in napeta sezna. To mi je všeč! Še naprej me spremljajte na tem blogu - vsak vaš klik in obisk me razveseli in spodbudi! Občasno pokukajte tudi v že kar veliko galerijo slik in na moj YouTube kanal. Za najbolj ažurne novičke pa spremljajte moj Twitter račun. Se vidimo na vodi! 
|
|
|
|
|
|
|
| Po Kivijih še Samurai |
|
|
|
Yasuhiro Suzuki z Japonske se nam je na začetku aprila pridružil pri treningu. Na Mostu bo z nami ostal kar dva meseca. Pri njih je v ekipi edini, ki se posveča razdalji na 1000m, ostali se pri njih usmerjajo k 200 metrski razdalji. Zato je pri iskanju partnerjev za trening pristal pri nas in se hitro vklopil v naš ritem. Za nami ne zaostaja veliko, moje spoštovanje pa si je priboril predvsem s svojo borbenostjo na treningih. Kar pogosto se ob pogledu na njegove trpeče izraze in krike na treningu kar malo vstrašim zanj. Mislim, da mora biti v njem nekaj samurajske krvi. Naučil se je že nekaj slovenščine (''Prosim Poli salamo, dobro jutro-dober dan, jebiga, Zdaj pa jas tebe fprašam: si jedla sir?, ki zej-ki pa prej?, jogurti in banane…'') in si naredil že veliko prijateljev v vasi. Po Švicarjih, Nizozemcih, Avstrijcu in Novozelandcih, ki so v preteklosti trenirali pri nas, je njegov prihod novo priznanje za naš kraj in našo ekipo. 
|
|
|
|
|
|
|
| Povzetek zgodnje pomladi |
|
|
|
Zadnji mesec in pol je bil zelo intenziven. Ko življenje postane tako hitro pa blog nekoliko zanemarim. Tako gre pač življenje in pogosto je prav zanimivo opazovati kako hitro je treba včasih preklapljati fokus in energijo med različnimi opravki in zahtevami vsakdana. To velja za šport in vse ostalo življenje, kdor zna hitro preklapljati med vsemi neskončnimi zahtevami pa s tem ogromno pridobi. Ne glede na to, pa je bil začetek pomladi dober. Intenziven in produktiven kot še nikoli. V začetku marca smo bili z reprezentanco spet v Skradinu. Vreme odlično, trening spet naporen da se kar zjokaš. Tako torej, kot mora biti. Tam sem na vodi začutil prvi letošnji večji korak naprej. Motila me je le bolečina v zapestju, ki morda ni izvirala iz veslanja a se je iz dneva v dan stopnjevala in sem ji moral ob večerih posvečati kar veliko energije, da je ostala pod nadzorom. Po povratku domov pa je le postalo tako hudo, da sem moral 8 dni ostati zunaj čolna. Sprememba treninga je bila pravzaprav kar prijetna. Težka je bila le odločitev, da iz previdnosti izpustim državno prvenstvo na 5km. Gledati tekmo z obale tudi ni bilo najbolj zabavno. A reč se jenato kmalu nekako vnesla in spet sem bil v čolnu z nasmehom na ustih… Sredi marca je bil tudi čas, da do konca pohodim plin in spet dvignem kvaliteto treningov za novo stopničko. Počutje v čolnu se je iz dneva v dan hitro izboljševalo. Zgodnaj pomlad in vreme pa sta bila letos do kajakašev zelo prijazna. Vsak trening v prebujajoči se naravi je bil užitek! 
|
|
|
|
|
|
|
| Skradin februarja |
|
|
|
Napornih priprav v Skradinu je bilo kjub ogromnemu obsegu dela konec kot bi trenil. Malo Dalmatinsko mestece blizu Šibenika na reki Krki nas je gostilo že drugo sezono zapored in počasi se tu počutimo kot doma. Seveda je trening v Skradinu kompromis naše zveze med tem, koliko nas lahko tja potuje in kvaliteto razmer za trening. Razmere v Skradinu gotovo niso take kot v Seviliji, Avstraliji, na Floridi ali Nelovih trening centrih…a z trenutno samo enim zveznim trenerjem si ne moremo privoščiti priprav na lepšem za samo nekaj tekmovalcev, saj bi to pomenilo, da mnogo maldih upov pustimo doma. Včasih je to težko sprejeti in možne koristi takega kompromisa gotovo ne bodo pomagale meni, da bi bolje veslal v Szegedu ali Londonu. A po drugi strani (dokler uspevam uspešno ignorirati twitte in bloge mojih konkurentov v toplih krajih) grem v Skradin s kar veliko dobre volje. Dalmacija je bila kraj mnogih počitnic v mojem otroštvu in hrani veliko lepih spominov, je srce Jadrana in že tisto pravo Sredozemlje (s klimo, hrano in načinom življenja) v najboljšem pomenu, z nekaj sreče so temperature lahko zelo mile in deliti si hotel s toliko mladimi nadebudnimi kajakaši iz več držav je pogosto prav osvežujoče. Mesto leži le nekaj ur vožnje od doma in zato si namesto zelo dolgih priprav lahko privoščimo dvoje krajših in vmes preživimo nekaj razbremenilnih dni doma, taka možnost pa ima zame vedno večjo mikavnost. Potem, ko smo odkrili, da v Skradin pride tudi naša veslaška reprezentanca z svetovnima in olimpijskima prvakoma Iztokom Čopom in Luko Špikom, Estonska in Litovska reprezentanca ter da ima v bližnjem Zatonu celo floto čolnov tudi nemška veslaška reprezentanca (lani je tu treniral svetovni prvak Marcel Hacker) postane jasno, da Skradin morda ni popoln…gotovo pa se tu pozimi veliko dogaja in na vodi lahko srečate kar nekaj zanimivih športnikov in njihovih zgodb. Prvi teden v Skradinu smo imeli izjemno lepo vreme in mirno morje. V prvih 7 dneh sem zbral 243km (od tega je bilo 191km kavlitetnega nemškega GA1 veslanja, preostanek kilometrov pa so bili treningi za hitrost, moč v čolnu ali dobrih starih 5x2km) in 7 ur suhega treninga. Najpomembnejše pri treningu je bilo to, da sem vso GA1 intenzivnost opravil na višji hitrosti kot lani. Tehnika še ni bila na željenem nivoju, in bil bi že čas da se tega enostavnega vzorca levih in desnih zavesljajev malo bolje naučim. A trening tehnike je pri meni nikoli končani proces, in navadno se nekoliko kasneje v sezoni (pri nekoliko višjih hitrostih) stvari bolje sestavijo. V drugem tednu je bilo naše sreče s Pozejdonom konec in veter se je iz dneva v dan vse bolj krepil. Kvaliteta treninga je vedno bolj trpela in v četrtek smo se odločili za odhod domov. Ko se v Skradin vrnemo marca, bomo naše priprave podaljšali za tiste 4 dni kolikor smo jih sedaj skrajšali. Skradinski Buk tako buči dalje z nami ali brez nas! Šprinterji se dobro držijo na valu  Skradin v najlepši luči  Takole se navadno končajo naši GA1 treningi: Fabio Wyss in jaz proti trojici Lovro Leban, Christophe Nicolet in Rok Kuk  Jezero Visovac, nekaj kilomterov višje na reki Krki  Imam pomembne prijatelje 
|
|
|
|
|
|
|
Izberite jezik |
|
|
|
  |
|
|
|
|
|
|
Sponzorji |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Donacije |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Curi Muri Company SKTD Salara : Jermej Zupancic Regent Home Page : Powered by e107 |
|
