|
|
|
|
|
|
|
|
|
» |
|
|
|
|
|
|
|
Meni |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Galerija slik |
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
|
Soča Elite Team |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Linz 2010 – prvič |
|
|
|
Že sem v Linzu v zgornji Avstriji. Tu bom na pripravah ostal skupno 2 tedna in energijo posvečal predvsem osnovni pripravi. Šele v zadnjem mesecu pred svetovnim prvenstvom pa bo trening spet postal veliko bolj namenjen razvoju tekmovalne pripravljenosti. Treniram na progi v Ottensheimu, kakih 10km oddaljeni od centra Linza. Tu nisem prvič, na svetovno prvenstvo sem se tu pripravljal že leta 2007 (z Novozelandci) in 2010 (z slovensko in švicarsko ekipo). Seveda smo spet nastanjeni v hotelu 'Rodlhof' družine Dopplehamer. To je zabavnješi del našega bivanja v Linzu, saj hotel nima ravno 5 zvezdic, ima pa zato druge prednosti in posebnosti. Trening poteka dobro, kolikor sploh o tem lahko med samimi pripravami sodim. V tem bloku namreč opravljam zelo veliko število kilometrov, vzporedno z veliko treninga v fitnesu in še nekaj treninga vzdržljivosti na suhem. Obseg treninga je torej trenutno zelo velik in nekoliko manj intenziven. V prvem tednu sem tako na avstrijskem opravil 22 enot treninga. Počutje je temu primerno bolj klaverno in vse kar je zdaj pomembno je, da dobro opravim z zadanim obsegom dela in uspešno skrbim za regeneracijo. Piljenje občutko sledi šele ko se v Linz spet vrnemo v začetku avgusta. Naša vsakdanja rutina se nekoliko omili le, ko si lahko privoščimo nekaj malega zabave (mnoge kajakaške ekipe, ki tu rade trenirajo, bodo dobro vedele o čem govorim): • Sprehod po centru Linza – stik z ljudmi iz resničnega življenja in WiFi • Piknik z mesom na žaru v klubu WSV ob kajakški progi • Opazovanje divjadi (srne, fazani, zajci) na poljih okoli našega hotela • Prašičji bal vsak petek ob 5.30 zjutraj • Kuharska ekstravaganca Dopplehamerjevih 
Posted by Jernej on
Monday 19 July 2010 - 11:15:14
| Add/Read Comments: 0
|
|
|
|
|
|
|
| Nekaj lažjih dni |
|
|
|
Minuli teden je bil namenjen osvežitvi po Evropskem prvenstvu in vsemu kar je vodilo do njega. Ravno dovolj časa je še do Svetovnega prvenstva, da sem si to hkrati smel in moral privoščiti. Zaradi ne najboljšega počutja sem se odpovedal nekaj dnevom Dalmacije, a vseeno uspel dneve zapolniti z nekaj skiritimi željami (športnimi sicer). Z skiki sem preiskusil znameniti klanec na Kolovrat. Bil je daljši in bolj strem kot se to zdi iz avtomobila. Posebej zanimiva pa je z počeno gumo bila pot nazaj v dolino. Zgodnji jutranji tek na Senico se je iz romantičnega prebujanja ob žvrgolenju ptic sprevrgel v igro s časom in postavil sem svoj novi rekord do razgledne točke na vrhu hriba. Cel teden pa je minil predvsem v pričakovanju sobotnega dvoboja z prijateljem Igorjem Božeglavom. S kolesi sva tekmovala kdo pride prej na Vršič. Nisem bil toliko resen, da b i si traso ogledal poprej (kot to recimo na TdF počne Lance), zato sem odločneje napadel šele ko sem zagledal kočo na Vršiču. Z gorskim kolesom je bil moj čas od potoka Limarice do vrha prelaza 49.50min. Menda se naslednje leto spet lotiva vzpona, do takrat bom ravno pozabil koliko serpentin vodi do vrha na 1611 metrih nadmorske višine. Jutri že potujem v avstrijski Ottensheim na dvo tedenske priprave in sezona se bo spet hitro nadaljevala. Čas je za pripravo na zadnje dejanje tega poletja. 
|
|
|
|
|
|
|
| Evropsko prvenstvo 2010 |
|
|
|
Že nekeaj dni je minilo od zaključka letošnjega evropskega prvenstva in sedaj že lahko z nekaj distance pogledam na svoje nastope. Tekmovanje sem končal na 11.mestu oziroma drugem mestu v malem finalu. Uvrstitev ki me ne zadovolji. Po drugi strani pa moram biti z rezultatom v luči mojega letošnjega veslanja (morda tudi lanskega) zadovoljen. V kvalifikacijah je bil nastop dober, zmagal in se direktno uvrstil v finale je Aleh Yurenia, sam pa sem brez težav končal na drugem mestu. Polfinalna preizkušnja je bila dober boj, prvih 500 metrov sem veslal v ozadju a se kmalu po polovici proge prebil na tretje mesto (prvi trije v finale), v zadnjih 150m pa sem izgubil eno mesto in ostal brez tako zelo željenega finala. Z nekaj več sreče bi bil lahko v finalu, a hkrati je moja uvrstitev odraz trenutnega stanja. Tako dejstvo težko požrem, a to je šport in v športu je ena najpomembejših lastonsti ki jih lahkoimaš ta, da vztrajaš ko je najtežje. Zagnano treniram naprej, da bom pripravljen za hitro veslanje, ko bo pravi čas za to. Pri meni je sedaj čas, da sem potrpežljiv in vztrajen. A ker šport ni le trening in tekmovanje smo v Asturiji doživeli še marsikaj lepega zunaj tekmovališča! Nekajkrat smo se v Gijonu (kjer smo prenočevali) odpravili na plažo. Kopanje v Atlantiku (tehnično je bil to Biskajski zaliv) in igranje z visokimi valovi pač ni nekaj kar počnem vsak dan. Na glavni ulici v mestu smo si tudi ogledali tekmo Španije s Paragvajem in tako izkusili tudi pravo latino-nogometno evforijo. V lepem taps baru smo si s španskega menuja na slepo privoščili nekaj teh prigrizkov. Sledil je obrok samih presenečenj, a pri tapasih tako ali tako težko ustreliš v prazno. V nedeljo zvečer smo v lokalni Sidreriji bili priča lokalnih navad točenja in pitja sidre. Lastnik se je pri predstavi za našo mednarodno družbo še posebej potrudil. Sledilo je še zadnje kopanje v Atlantiku, tokrat ob štirih zjutraj (zakaj takrat?) in iz Španije sem še enkrat več odšel z nasmehom na ustih. Tej deželi to vsakič uspe. Gracias y adiós! Rezultate in fotograije najdete na uradni strani. Nekaj mojih fotografij iz Trasone pa najdete tukaj. 
|
|
|
|
|
|
|
| Sort 2010 |
|
|
|
Po tem, ko je bilo slalomsko evropsko prvenstvo v Bratislavi odpovedano, je bilo na spust reprezentanci, da iz Svetovnega prvenstva v Sortu prinese domov nekaj železja. Več kot upravičili so naša pričakovanja in se domov vrnili s šestimi medaljami! Dvojec Luka Božič-Sašo Taljat sta popolnoma povozila vso konkurenco in se okitila z naslvom svetovnih prvakov tako v klasiki kot v šprintu. To je za mlada kanuista, ki svojo energijo vlagata predvsem v slalom, pomemben dosežek in dokaz njune vsestranskosti in zmagovalnega duha. To je bila tudi prva slovenska medalja v kanuističnem dvojcu po legendarni navezi Srečko Masle-Andrej Grobiša, ki sta sceno obvadovala v osemdesetih in šele danes dobila dostojna naslednika. Pred Lukom in Sašom je letos še Evropsko U23 prvesntvo v slalomu in seveda septembra še Svetovno prvenstvo v Tacnu… Na prvenstvu je bil nedvomno v življenski fromi kajakaš Nejc Žnidarčič, kar je kot izrazit špinter dokazal z bronom v klasiki. Nato pa je v šprintu le priznal premoč Maximu Richardu in osvojil srebro ter zbirko iz prvenstava dopolnil še z bronom iz moštvene klasične preizkušnje. Teden kasneje je v Trnovem slavil še zmagi tekme svetovnega pokala v šprintu in klasiki, sedaj pa je pred njim še mirnovodaška sezona v disciplini K1 200m… Jošt Zakrajšek je osvojil bron v klasiki in četrto mesto v šprintu. Glede na to, da je letos veliko časa namenil treningu kajaka na mirnih vodah je to zelo velik dosežek za neumornega Trzinčana. Najbolj pa me je presenteila kajakaška ekipa. Čeprav so branili naslov svetovnih prvakov v šrintu in je bil Žnidarčič v vrhunski formi, so Korenjaka med pripravami na tekmo pestile mnoge poškodbe, Lovro leban pa se spustu letos sploh ni posvečal in je v Sort pripotoval praktično direktno iz svetovnega pokala na mirnih vodah v Szegedu. Očitno so bili fantje klasa zase! Če k spustaškim uspehom dodamo še 2 fenomenalni tretji mesti iz tekem svetovnega pokala na mirnih vodah Lovra Lebana in Roka Kuka, je za nami odličen uvod v sezono! Tradicionalni sprejem zmagovalcev na Mostu si poglejte tukaj. Sašo&Luka  Nejc Žnidarčič Jošt Zakrajšek  Lovro & Rok
|
|
|
|
|
|
|
| Svetovni pokal 2010 |
|
|
|
Izkupiček svetovnega pokala 2010 se ni približal mojim željam. Po res slabem nastopu na prvi tekmi svetovnega pokala v Vichyu nikakor nisem mogel biti zadovoljen s svojim veslanjem. Težko je bilo vzpostaviti pravilno perspektivo na trenutno stanje a vseeno sem se dokaj hitro pobral in vrnil v normalen ritem treningov. Počutje na treningih se je počasi izboljševalo, na Mostu smo gostili Novozelandsko kajakaško reprezentanco in poletno vreme je bilo končno tu, stvari so se zdele ponovno v pravih tirih. Potem pa me je, brez očitnega razloga, v posteljo za cel teden položil močan prehlad. Tako sem, namesto da bi mi trušč madžarskih navijačev dal krila in mi pomagal najti samega sebe na drugi tekmi svetovnega pokala, tekmo spremljal iz postelje, pil čaj in upal, da se opomorem do zadnje tekme. Na srečo sem okreval pravočasno, uspel opraviti nekaj lažjih treningov in tako le odpotoval na tretjo tekmo svetovnega pokala. Občutki še niso bili pravi a vseeno sem uspel iztržiti drugo mesto v B finalu na 1000m (11.) in osebni rekord na 500m. Rezultati s katerimi moram biti v tem trenutku zadovoljen. Življenje me vedno znova uči potrpežljivosti in samozavesti. Počasi se približuje glavni del sezone in trenutno uživam v rutini priprav in prikritem pričakovanju letošnjih največjih tekem. A prihodnost je vedno uganka, zato se trudim dobro živeti sedanjost, ki je na dlani.
|
|
|
|
|
|
|
| Zgodbe in slike |
|
|
|
Nekje od lanske Kanade dalje, me je moj mali digitalni fotoaparat popolnoma zasvojil. Sprva sem si zaželel le kako fotografijo iz tekmovanj več, a sem po prvih nekaj škljocih hitro spoznal slasti neznansko preprsotega beleženja dogajanja z digitalnim aparatom. Od takrat imam fotoaparat vedno s seboj, resnično vedno, včasih celo v čolnu. Ne glede na to ali sem sredi prostega časa (redko) ali sredi trdega treninga (ponavadi), sredi domačega okolja ali ponovno kje daleč od doma, vsakič znova se mi zdi, da živim v veliki neskončni zapisa vredni avanturi. Zgodbe ljudi, krajev in dogodkov se pri meni komaj obvladljivo, iz preteklosti v prihodnost, pletejo v mozaik živobarvenga kalejdoskopa. Zame je prav to najlepši in najbolj dragocen del mojega življenja. Morda imam malo tega tudi v krvi, a preko svojega bloga (z besedami na eni strani) in svojega fotoaparata (in torej slikami na drugi strani) sem spoznal, kako zelo uživam tudi v beleženju vsega doživetega. Seveda bi rad fotografije vsakič zastavil bolj kakovostno ali celo nekoliko umetniško, a vendarle me zaenkrat najbolj zanima to, da ujamejo nekaj barve in okusa najlepših trenutkov, ne da bi me pri tem oddaljile od uživanja trenutka samega. Internetni blog pa je tu zato, ker se mi zdi (morda nekoliko samovšečno), da je vredno vse to beležiti v neke vrste dnevnik. Nekaj dnevnikov kjer sem se posebej vživel v pisanje: Kivi dnevnik 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7. Olimpijska pisma 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7. 100 in 1 kraj s kajakom na rami Večino slik iz zadnjega leta najdete v moji galeriji: tukaj Najzanimivejše spomine pa v tej mapi. Moja najboljša fotografija pa je nedvomno tale. To pa so 3 fotografije in 1 video nastali v istem dnevu. Zanimivo se mi zdi kako različne fotografije o tako različnih zgodbah nastanejo tako blizu druga za drugo. Teneale Hatton, Lisa Carrington In Jaimee Lovett so tri Novozelandske reprezentantke v kajaku, ki trenutno s celotno reprezentanco Aotearoe trenirajo pri nas na Mostu na Soči. V dveh od njih (po barvi las boste ugotovili katera ne spada mednju) se pretaka maorska kri in nagovoriti sem jih skušal, da bi mi na modrejski ravnici v kajakaški opravi zaplesale tradicionalno hako (veličastnost hake sem doživel v olimpijski vasi v Pekingu, ko so Kiviji pričakali Maheja Drysdala in dvojčici Swindall).  Rok Kuk in jaz po uspešnem treningu. Pod nama turkizna Soča, za nama pa Kobilja glava in še dlje Migovec. Koliko odtenkov zelene še poznate?  Jaz in moja nova prijateljica Tinkara med kavo v Čolnarni.  Pa še en video. Kar tako. Ker je humor takoj po treningu ponavadi boljši…
|
|
|
|
|
|
|
| TV zabava |
|
|
|
To nedeljo sva bila s Špelo Ponomarenko med gosti oddaje Tistega lepega popoldneva na SLO1. Oddaja je predvajana v živo, kar stvari vsekakor dodatno začini, nama pa so namenili dobrih 10 minut. Užival sem opazovati kako taka oddaja nastaja in kako je ves ta glamur videti iz zakulisja. Pred našim intervijujem sem na kratko poklepetal z voditeljicama Tjašo Železnik in Matejo Janežič, kar se mi je zdelo še posebno imenitno (kdo ve če enako velja tudi za njiju?). Najbolj zabaven je bil trenutek, ko je ena od voditeljic opazila mojo vnemo fotografiranja vsega dogajanja v zakulisju, celo pohvalila fotografije na moji spletni strani in predlagala, da aparat vzamemo kar na snemanje in med oddajo v živo naredimo kak posnetek. Ker sem nedeljo ravno preživljal z Michaelom Jacobom Walkerjem (6. v Beijingu v K2 100m in danes 4.sedež novega Novozelandskega četverca) je ta seveda prišel z mano tudi v studio. Malo sva se poigrala in ga predstavljala kot mojega menedžerja. Tako so maskerke (puder, gel za lase in česanje obrvi!!!) in garderoberke (leplejnje obveznega našiteka slovenske vojske) še toliko bolje poskrbele zame, sam pa sem v tem neskončno užival. Za hladen popoldan v prestolnici presenetljivo dobra zabava! Tako torej izgledam na TV. Tole sliko smo posneli med oddajo:  Tole pa po oddaji (uživam blažen med dekleti): 
|
|
|
|
|
|
|
| Svetovni pokal 1 - Vichy |
|
|
|
Tekma svetovnega pokala v Vichyju je bila dobra izkušnja. Najprej sem si lahko dobro ogledal prizorišče svetovnega prvenstva 2011, izkusil kakšne so lahko razmere na vodi (slabše kot tokrat skoraj ne morejo biti) ter začutil utrip mesta. Potem je sledila neprijetna streznitev med mojimi nastopi na daljši razdalji. Z nekaj težkimi napakami v pripravi na tekmo sem pristal na nič manj kot 8. (!!!) mestu v polfinalu… Zelo neprijeten občutek! Za odtenek bolj razpoložen sem bil na pol krajši razdalji, kjer sem osvojil 4.mesto v polfinalu in nato 6. v B finalu. Ne ravno pretresljivo a hkrati zame dokaj normalna (15.) uvrstitev na tej razdalji. Prava akcija se je dogajala v finalih, kjer so glavne vloge odigrali običajni osumljenci. Kot vedno pa je presenetilo tudi nekja novincev. Med njimi je vsekakor posadka našega dvojca Rok Kuk-Lovro Leban. Na 1000m sta se uvrstila na izjmno 3.mesto in temu dodala še 7. mesto na 500m! Čestitke fanta!!!! Rezultate celotnega tekmovanje dobite tukaj. Lovro in Rok na njunem prvem mirnovodaškem odru za zmagovalce: 
|
|
|
|
|
|
|
| Prvo tekmovanje na progi |
|
|
|
Ravno smo se vrnili iz prve letošnje tekme na novih olimpijskih razdaljah. Našo prvo izbirno tekmo smo izpeljali na mednarodni tekmi v Mantovi (Lombardija). Tekmoval sem na obeh razdaljah, 200 metrov je služilo bolj za trening in ogrevanje, resne cilje sem imel predvsem na 1000 metrov. Zadnjih 10 dni pred tekmovanjem sem se dobro počutil in dobro voljo in sproščenost sem obdržal tudi med nastopi. Čeprav sem imel letos najširšo in najmočnejšo domačo konkurenco doslej, sem uspel zmagati tako na izbirni tekmi kot tekmovanju samem in bil s svojo trenutno formo zadovoljen. Vsi skupaj smo še precej daleč od tiste prave tekmovalne pripravljenosti, saj na tekmovalni hitrosti in intenzivnosti še sploh nismo delali. Ravno zato sem bil pozitivno presenečen nad dejstvom, da prvi nastop ni bil tako boleč kot sem pričakoval, uspel pa sem tudi skozi celoten nastop precej dobro ohranjati željeno tehniko in taktiko (kar ob trenutno ne ravno domačem kopičenju laktata ni vedno najbolj enostavno). Naša švicarsko-avstrijsko-slovenska ekipa je tudi na sploh dobro nastopala. V finalu K1 1000m so bili še Rok Kuk 2., Jošt Zakrajšek 3. (na svoji prvi tekmi med bojami), Fabio Wyss 5. in Charly Lohnitz 7.… Dobro je nastopal tudi Nejc Žnidarčič na 200m, ki je v polfinalu popolnoma prevladoval s časom 36,51s, a po dveh velikih napakah v finalu zasedel 3. mesto (a kaj bi drugega pričakovali od vzdržljivostnega spustaša – pa četudi je Evropski prvak). Najboljša predstava vikenda v naši ekipi je bila gotovo zmaga Roka Kuka in Lovra Lebana v K2 1000m. Zmagala sta z dvema sekundama naskoka pred bronastima iz Pekinga Facchinom in Scadutom (Pierotti in Ripamonte 3., Piemonte in Ricchetti 4.). Lep vikend in vsekakor dobrodošlo ogrevanje pred naslednjo letošnjo preizkušnjo v Vichyju čez 10 dni! Slike iz Mantove si ogledate tukaj. Ogrevanje pred finalom (v ozadju staro mestno jedro Mantove): 
|
|
|
|
|
|
|
| Konec priprav v Italiji |
|
|
|
To so bile še ene naporne priprave. Končno je prišel čas,da smo se lotili nekaj več intenzivnega treninga in prepričan sem, da je bilo to vsem v ekipi po godu. Po vsej jeseni, zimi in začetku pomladi polnih neštetih kilometrov v aerobnem območju (večinoma menjaje ''na valu'') je bil resnično že čas za to spremembo. Celo leto sicer delamo na vseh intenzivnostih, vendar se poudarek zelo spreminja. Do sedaj sem opravil že blizu 3000 kilometrov v popolnoma aerobnem območju (ki mu naš nemški trener pravi GA1), od tu dalje pa bomo veliko več pozornosti namenili intenzivnostim okoli anaerobnega praga in VO2max (oziroma GA2&GA3) in se k GA1 vračali le za trening tehnike in vzdrževanje osnovne pripravljenosti. Veliko truda in energije posvečam tudi odpravljanju nekaterih tehničnih napak in pri višjih hitrostih še ne uspevam vedno sestaviti takega veslanja kot bi si ga želel. A prav to je neskončen izziv pri katerem nikakor ne nameravam odnehati. To so bile tako kot lani prijetne priprave tudi zunaj čolna (razen seveda bivanja v isti sobi s štirimi indijanci). Dvakrat sem uspel opraviti tudi lažji treninga na cestnem kolesu. Prvič je bilo prav za veliko noč in v deželi kolesarjev je bilo na cestah povsem neverjetno veliko število kolesarjev. Drugič pa sva z Lebanom kolesarila do jezera Como, ki je prečudovit kraj za take izlete (vile Georgea Clooneya na koncu nisva uspela najti). Poleg Švicarjev, Avstrijca in Nemca, ki so že stalni člani naše razširjene ekipe, je hkrati z nami na jezeru trenirala tudi Stefania Cicali (finalistka olimpijskih iger 2008 in svetovna prvakinja v maratonu). Tako kot običajno smo kosili in večerjali v lokalu Eupilio kjer sem zelo užival v vsakodnevnih varijacijah testenin, atmosferi in Giulijevi (lastnik) prijaznosti. Za vse ostala pa sta poskrbela g.Mario Pizzi (iz CKC Lago Pusiano) in Antonio Rossi. Ko ti Antonio Rossi – nisem še preveril ali ima raje nadimek 'bell'Antonio' (ki so mu ga nadeli italijanski mediji) ali 'il Turbodiesel' (ki mu ga je nadel legendarni italijanski športni komentator Gianpiero Galeazzi) – začne prinašati krofe za zajtrk veš, da si na pravem jezeru. Cela skupina poravnana pred štartom na 250m:  Ob kozarcu Bibocka. Z leve: Antonio Rossi, Simon Blaževič, jaz, amico 1, Stefania Cicali, amico 2.  Ob jezeru Como:  Podzemna telovadnica v palači Beauharnais vPusianu:  Na jezeru v Pusianu: 
|
|
|
|
|
|
|
Izberite jezik |
|
|
|
  |
|
|
|
|
|
|
Sponzorji |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Donacije |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Curi Muri Company SKTD Salara : Jermej Zupancic Regent Home Page : Powered by e107 |
|
