Spoštovani obiskovalci, dobrodošli na moji spletni strani! Na njej lahko spremljate moje potovanje, ki mu sam pravim "Moja pot na vrh". Tu lahko najdete nekaj informaciji o meni in mojem športu, preko bloga pa iz dneva v dan spremljate mojo pot do zastavljenih ciljev. Upam da boste na strani uživali. JZR
Tuesday 02 March 2010
Konec prvih pomladanskih priprav
Prebil sem se do konca prvih spomladanskih priprav. Z Mosta smo odšli 14.februarja v polni zimi, vmes je vsaj tu v Dalmaciji pust že odnesel mraz, in upam, da se vračamo domov v zgodnjo pomlad. Prepričan sem, da sem v dveh tednih opravil ogromno količino kvalitetnega treninga in da se je telo na vse to dobro odzivalo. Utrujenost je namreč veliko manjša od pričakovane in do zadnjega dne sem uspel trening oddelati zbrano in dobro. Oboje pa je lahko le znak pozitivnih prilagoditev na zimski trening. Večino dela so v tem obdobju predstavljala dolga veslanja v območju A1, ki sem jih opravil večinoma z Fabiom Wyssom iz Švice in Charlsom Lohnitzem iz Nemčije. Hvala obema, da sta vzdrževala pošten tempo med našimi dolgimi veslanji! Opravili pa smo tudi kar nekaj intenzivnih treningov – za hitrost, moč v čolnu, testov na 2km - ko se je zbrala celotna ekipa. Z vsemi tujci skupaj nas je bilo na takih treningih čez 10 in to je res posebno doživetje. Le kdo bi si mislil, da nas bo tako hitro toliko sledilo istemu cilju!
Danes potujemo domov in sledi nekaj razbremenilnih dni. Zaslužili smo jih!
Vse kaže, da mi je uspelo dočakati konec zime. Ta je bila res mrzla in bili so trenutki, ko sem si s svojim čolnom želel biti v toplejših krajih… Drugače pa se popoplnoma strinjam z Markom Oldershawon, ki je v C4C zapisal, da je pri treningu pomembno uživati prostor in trenutek v katerem si. Sicer pa je danes že pustna nedelja in zimo bomo do srede pregnali in na odru pripravili prostor za pomlad. Predvsem pa, danes potujemo na priprave v Skradin! Že voham, da bodo zanimivo. V Dalmaciji bom spet treniral po dolgem času, prvič po letih 1997 (Murter) in 2000 (Split).
Skradin je mestece v osrednji Dalmaciji, med kraškimi stenami dobro skrit pred vetrovi. Takoj za mestecem je Prokljansko jezero v katerega se izliva reka Krka (da ne bo pomote: to je hrvaška Krka; sicer poznamo še avstrijsko reko Krko ter slovenske reke Krka, Mala krka in Velika Krka). Jezero, večji del Krke in njeni znameniti slapovi so del Nacionalega parka Krka. Veslali bomo lahko tako na morju kot po jezeru, kar zelo popestri treninge. V bližini pa sta še stari mesti Šibenik (17km) in Zadar (100km) ter Nacionalni park Paklenica (plezanje). Ekipa bo velika: 8 slovenskih, 3 avstrijski in 2 švicarska člana, blizu 15 mladincev in 6 trenerjev. Nepredstavljive številke leto ali dve nazaj.
V Skradinu bomo 2 tedna in glavni cilj bosta vzdržljivost in tehnika. Pred nami je torej veliko število težkih kilometrov na vodi (v dobrem starem nemškem stilu). Z veseljem pričakujem to preizkušnjo!
Po razbremenilnem tednu je prišel čas, da se spet zares usedem v čoln. Tokratna za kajakaše kruta zima je pač realnost, a pred naslednjimi pripravami imam le še dva tedna časa, da se spet dobro navadim na sedenje v čolnu. 2 tedna je za našo ekipo tudi do konca dolgega tunela zime. Na tej strani je vselanje pri minus 9 stopinjah ta teden (nesporen vrhunec kajakaške zime), na drugi strani tunela pa Skradin in dalmatinska pomlad. Ko bomo prišli v Skradin bo že tudi pustni čas in pripravam bomo lahko rekli kar pomladne!!! Oglejte si galerijo slik posvečeno zimskemu treningu (najraje v 'dijaprojekciji')!
Ta teden sem moral zares popustiti v treningu. Živalski trening na snegu nekako ostane v tebi še kar nekaj dni in telo preprosto rabi malo razumevanja. Naredil sem nekaj lažjih treningov z utežmi in nekja tekov ter že prve tri (krajše) treninge na vodi. Najbolj zabavno pa je bilo z Športno enoto na pohodu na Roblek (nad Begunjami). Taki pohodi so v ŠE namenjeni '' krepitvi pripadnosti in kohezivnosti enote ter ohranjanju in krepitvi psihofizičnih sposobnosti''. Najboljši del je bil seveda sestop, v dolino se namreč nismo spustili peš ampak s sankami!!!
Minuli teden je bil neverjetna izkušnja. Januar je za kajakaše navadno telesno najnapornejši mesec. Preveč je še oddaljen od sezone, da bi lahko popuščal v volumnu in opraviti moraš čim več suhega treneninga-zato, da bi izčrpal vsa nespecifična sredstva še preden se usedeš spet v čoln in začneš razmišljati le o tekmovalni pripravi. Zato je bil drugi letošnji povratek na sneg kot rojen za to, da bi postal eden mojih najtrših tednov treninga v življenju. Kilometri in kilometri teka na smučeh skupaj s tonami in tonami premetanih uteži v fitnesu. Kot vedno na snegu smo vsak drugi dan naredili intenziven intervalni trening (3 v šestih dneh). To so tisti treningi, ki celemu tednu garanja dodajo pravo mero soli in pomena. Oba z JK-jem si bova gotovo zapomnila četrtkov intervalni trening v klanec…če ne prej, ko bo treba v čolnu do konca pritisniti na plin na poletnih tekmah. Vsako leto naredimo podoben trening in zdi se, kot da bi se vsako leto naučili kako le še bolj zagrizeno napasti ta ubijalski trening. Preostali treningi so bili dolgi kontinuirani teki (90-120 minut). Včasih sem med njimi postal tako utrujen in bilo je tako mraz, da sem se hotel preprosto uleči pod kako smreko in tam zaspati. Trening moči je bil tudi dober. Navadno maksimalna moč po jutranjem teku na smučeh in moč trupa pred večerjo, kot zadnji trening. Včasih se sprašujem kako zmedeno mora biti telo, ko ga hkrati napadamo z ogromnimi bremeni v fitnesu in velikim aerobnim stresom na smučeh. Gotovo nekoliko zmedeno. A nihče se ne ustavi, da bi ga kaj vprašal! Po drugi strani pa sem že med tednom samim čutil, da na obeh področjih napredujem. Nekoliko presenetljivo dejstvo ob podatku, da sem teden zaključil z 33 urami neto treninga. To več ni otroški ristanc. Hvala JK-ju in Gašperju Miklavcu (aka Gerhard Schmid) za dobro družbo. Prihodnji teden bo ZELO lahkoten!
Olimpijski športni center v Plnici, kjer smo živeli:
Od ponedeljka do sobote bom v Planici spet treniral na snegu. Tu sem z Jernejem Korenjakom in Gerhradom Schmidom iz Avstrije nastanjen v Olimpijskem centru Planica. Center je postavljen skoraj tik pod planinško velikanko (tu si oglejte zadnji svetovni rekord v poletih iz Planice). Sneg je tu, proge so speljane vse do Vitranca in na drugo stran v Italijo, hotelsko osebje z nami ravna kot vedno odlično, tu pa je seveda tudi Tamar - tih in mogočen, kot zamrznejn v ledu in času.
Slika z moje poti v ponedeljek zjutraj v Planico. Ob zori stojim na novem mostu nad Logom pod Mangartom, tik pred vrhom prelaza Predel:
Včeraj mi je končno uspelo prvič obiskati prijatelja Micheleja Zeriala iz Trsta. Čeprav živiva le 20 minut narazen, v domačem zalivu še nisva uspela trenirati skupaj. Sicer tako ali drugače v Tražaškem zalivu trenira še presenetljivo mnogo drugih vrhunskih kajakašev: Stjepan Janić (Koper), Marco Lipizer (Trst, maraton), Mauro Pra Floriani (Gradež), Luca Piemonte (Monfalcone), Luca Malusa (Padova), Anna Alberti (Trst) in Špela Ponomarenko (Koper). Poleg njih pa še trije olimpijoniki: Andrea Facchin iz Padove (bron, 2008), Bruno Dreossi iz Monfalcona (srebro, 1992) in Daniele Scarpa iz Benetk (zlato in srebro, 1996). Ni slabo za zaliv severnega Jadrana;-) Skupaj sva naredila lep trening od Piazza del'Unita v centru Trsta (največji trg z odprtim pogledom na morje v Evropi) do grada Miramar in nazaj. Mrzel zrak in sonce sta omogočala prelepe poglede na Brakovlje (kjer se oktobra odvija tradicionalna jadralska regata Barkolana). Vozil sem kar njegov Vanquish XXL ( s katerim je bil 5. na svetovnem prvenstvu 2009), ki je za številko večji model od mojega. Zelo mi je vstrezal dodatni prostor okoli bokov, zaradi česar sem lahko bolj prosto rotiral z medenico in je čoln veliko lepše drsel. Tako sem se hitro odločil, da bom ta model uporabljal naslednjo sezono. Zvečer sem se z Nelom v pol ure dogovoril, da mi bodo naredili model po mojih specifikacijah in mi ga celo dostavili do srede februarja. Prilagodljivost, hitra odzivnost in ustrežljivost postajajo njihov značilni znak pri stikih s športniki za katere skrbijo. Težko se jim je vstrezno zahvaliti!
Na sliki sva jaz in Michele ob njegovem avtu. To je famozni stari FIAT 500 (po rohnenju sodeč mora biti nekaj pofriziran). Avto je strašno majhen (dolg le 3m), Michele pa zares velik dečko. Ko se z vso svojo kajakaško prtljago zbaše vanj je to neskončno zabaven prizor!
Že sem nazaj ob vodi na Mostu. Čeprav so se ure treninga včasih neskončno vlekle, sem se imel na Pokljuki lepo. Januar in februar sta meseca z največjim volumnom treninga in zato sem na Pokljuki moral oddelati precej veliko treninga. 30 ur neto treninga v šestih dneh ni malo. A v teku na smučeh sem zelo užival, posebej po tem, ko sem lanske tekaške priprave preskočil. Veliko treninga sem moral opraviti sam, a v taki pravljično beli naravi se tišina in družba lastnih misli kar nekako priležejo. Na najtežjem treningu sta se mi pridružila Jošt zakrajšek in Tim Kolar ter na nekaj ponovitvah še reprezentantka v teku na smučeh Barbara Jezeršek. V smučini smo naredili 24 ponovitev ( 3 serije po 8) na progi dolgi približno 1:10 minut in uporbljali le roke. Na tem treningu sem se prignal na absolutno mejo mojih trenutnih zmogljivosti. Podoben trening naredim na snegu vsako leto in z njim dobim občutek za svojo trenutno psihofizično pripravljenostjo. Tokrat sem bil zadovoljen. Le kdor je že kdaj malo resneje tekel na smučeh, si lahko predstavlja kako izgleda tak trening. V šestih dneh sem naredil še 2 zelo intenzivna treninga, ostali teki pa so bili počasnejši a zelo dolgi. Med opoldanskim in večernim treningom pa smo se v sredo povzpeli tudi na Viševnik (2050m). Utrujeni od treningov in v svežem snegu je bil to vse drugo kot popoldanski sprehod, a pod vodstvom alpinista, fotografa in gorskega reševalca Staneta Klemenca (prvega Slovenca na Južnem tečaju. osvojil najvišje vrhove vseh celin razen Azije) smo bili vsi varni. Ta teden bom treniral na Mostu in v Kopru ter smučke zamenjal za skike. Naslednji teden pa še teden dni treninga na belih kristalih.
Že sem na novih pripravah. Tokrat na Pokljuki, kjer smo zbrani skoraj vsi članski reprezentanti v mirnih vodah, spustu in slalomu. Med božičem in začetkom februarja bom večino časa namenil nespecifičnemu treningu na suhem in čoln namenoma nekoliko zanemaril. Glavna cilja bosta razvoj moči v telovadnici ( uteži, lastna teža-gimnastika, medicinke) in vzdržljivosti preko teka, plavanja, teka na smučeh in rolkanja. V teh petih tednih bom dvakrat po teden dni tekel na smučeh (med preostalimi tedni pa veliko skikal). Nastanjeni smo v novem Športnem centru Pokljuka na Rudnem polju. Kar nekoliko prelep in udoben je za vsega hudega vajene kajakaše. Vsak dan zelo veliko tečemo na smučeh (danes 50km) in hkrati ogromno časa namenjamo tudi treningu moči. To je precej zahtevna kombinacija saj smučarski tek omogoča veliko količino relativno intenzivnega treninga, trening moči pa je sam po sebi vedno zelo intenziven. V tako veliki ekipi kot je tokrat na Pokljuki pa je vedno tudi veliko smeha. To bo še zanimiv (in mrzel) teden!
Ravnokar sem se vrnil s priprav v italijanski Sabaudiji. Sabaudia leži med Rimom in Neapljem (Lazio), kar pomeni, da je že precej na jugu Italije. Zato so tu pogoji za zimski trening zelo ugodni (hkrati z nami je bila tu še velika ekipa poljskih kanuistov in slovaški zvezdniški četverec). Mesto je leta 1934 zgradil Mussolini v modernističnem slogu in se zato precej razlikuje od večine drugih italijanskih mest. Razen po svojem nastanku je Sabaudija z okolico znana še po naravnem parku 'Il Circeo', štirih jezerih ki jo obkrožajo (Sabaudia, Caprolace, Fogliano in dei Monaci) ter 22 kilometrih peščenih plaž in sipin na obali Tirenskega morja. Mi smo veslali na jezeru Sabaudia (ali Lago di Paola). Čolne pa smo hranili v trening centru za kajakaše in veslače same italijanske policije. Sicer so na tem mestu eden za drugim postavljeni štirje trening centri, ki pripradajo: Policiji (Polizia dello Stato), Finančni policiji (Guardia di Finanza), vojni mornarici (Marina militare) in gozdni straži (Guardia forrestale, tu je naš Jazbec). Lepo je vedeti, da ti čez noč čolna gotovo ne bo nihče ukradel! Za nas pa je bilo seveda zelo zanimivo tudi to, da te centre lahko najboljši (pa tudi tisti malo manj dobri) športniki prosto uporabljajo skozi vse leto (prednosti tople klime, proge in druge infrastukture, tam zaposlenih trenerjev in skupinskega treninga se tu le seštevajo). Z našim nemškim trenerjem je bil volumen spet zelo velik. Hkrati pa z našo novo, veliko (Kolar, Žnidarčič, Korenjak, Kuk, Leban, Zakrajšek + pridruženi člani iz Italije, Švice, Avstrije) in nadebudno ekipo tekmovalnost na vodi nikoli ne zamre. Na skupinsko dinamiko se še nekoliko privajam, neskončno pa uživam v razkošju tega, da me na treningu iz cone udobja vsakodnevno spravljajo člani slovenske ekipe! Ne gre nam slabo!
