Ravno smo se vrnili iz prve letošnje tekme na novih olimpijskih razdaljah. Našo prvo izbirno tekmo smo izpeljali na mednarodni tekmi v Mantovi (Lombardija). Tekmoval sem na obeh razdaljah, 200 metrov je služilo bolj za trening in ogrevanje, resne cilje sem imel predvsem na 1000 metrov. Zadnjih 10 dni pred tekmovanjem sem se dobro počutil in dobro voljo in sproščenost sem obdržal tudi med nastopi. Čeprav sem imel letos najširšo in najmočnejšo domačo konkurenco doslej, sem uspel zmagati tako na izbirni tekmi kot tekmovanju samem in bil s svojo trenutno formo zadovoljen. Vsi skupaj smo še precej daleč od tiste prave tekmovalne pripravljenosti, saj na tekmovalni hitrosti in intenzivnosti še sploh nismo delali. Ravno zato sem bil pozitivno presenečen nad dejstvom, da prvi nastop ni bil tako boleč kot sem pričakoval, uspel pa sem tudi skozi celoten nastop precej dobro ohranjati željeno tehniko in taktiko (kar ob trenutno ne ravno domačem kopičenju laktata ni vedno najbolj enostavno). Naša švicarsko-avstrijsko-slovenska ekipa je tudi na sploh dobro nastopala. V finalu K1 1000m so bili še Rok Kuk 2., Jošt Zakrajšek 3. (na svoji prvi tekmi med bojami), Fabio Wyss 5. in Charly Lohnitz 7.… Dobro je nastopal tudi Nejc Žnidarčič na 200m, ki je v polfinalu popolnoma prevladoval s časom 36,51s, a po dveh velikih napakah v finalu zasedel 3. mesto (a kaj bi drugega pričakovali od vzdržljivostnega spustaša – pa četudi je Evropski prvak). Najboljša predstava vikenda v naši ekipi je bila gotovo zmaga Roka Kuka in Lovra Lebana v K2 1000m. Zmagala sta z dvema sekundama naskoka pred bronastima iz Pekinga Facchinom in Scadutom (Pierotti in Ripamonte 3., Piemonte in Ricchetti 4.). Lep vikend in vsekakor dobrodošlo ogrevanje pred naslednjo letošnjo preizkušnjo v Vichyju čez 10 dni!
To so bile še ene naporne priprave. Končno je prišel čas,da smo se lotili nekaj več intenzivnega treninga in prepričan sem, da je bilo to vsem v ekipi po godu. Po vsej jeseni, zimi in začetku pomladi polnih neštetih kilometrov v aerobnem območju (večinoma menjaje ''na valu'') je bil resnično že čas za to spremembo. Celo leto sicer delamo na vseh intenzivnostih, vendar se poudarek zelo spreminja. Do sedaj sem opravil že blizu 3000 kilometrov v popolnoma aerobnem območju (ki mu naš nemški trener pravi GA1), od tu dalje pa bomo veliko več pozornosti namenili intenzivnostim okoli anaerobnega praga in VO2max (oziroma GA2&GA3) in se k GA1 vračali le za trening tehnike in vzdrževanje osnovne pripravljenosti. Veliko truda in energije posvečam tudi odpravljanju nekaterih tehničnih napak in pri višjih hitrostih še ne uspevam vedno sestaviti takega veslanja kot bi si ga želel. A prav to je neskončen izziv pri katerem nikakor ne nameravam odnehati.
To so bile tako kot lani prijetne priprave tudi zunaj čolna (razen seveda bivanja v isti sobi s štirimi indijanci). Dvakrat sem uspel opraviti tudi lažji treninga na cestnem kolesu. Prvič je bilo prav za veliko noč in v deželi kolesarjev je bilo na cestah povsem neverjetno veliko število kolesarjev. Drugič pa sva z Lebanom kolesarila do jezera Como, ki je prečudovit kraj za take izlete (vile Georgea Clooneya na koncu nisva uspela najti). Poleg Švicarjev, Avstrijca in Nemca, ki so že stalni člani naše razširjene ekipe, je hkrati z nami na jezeru trenirala tudi Stefania Cicali (finalistka olimpijskih iger 2008 in svetovna prvakinja v maratonu). Tako kot običajno smo kosili in večerjali v lokalu Eupilio kjer sem zelo užival v vsakodnevnih varijacijah testenin, atmosferi in Giulijevi (lastnik) prijaznosti. Za vse ostala pa sta poskrbela g.Mario Pizzi (iz CKC Lago Pusiano) in Antonio Rossi. Ko ti Antonio Rossi – nisem še preveril ali ima raje nadimek 'bell'Antonio' (ki so mu ga nadeli italijanski mediji) ali 'il Turbodiesel' (ki mu ga je nadel legendarni italijanski športni komentator Gianpiero Galeazzi) – začne prinašati krofe za zajtrk veš, da si na pravem jezeru.
Cela skupina poravnana pred štartom na 250m:
Ob kozarcu Bibocka. Z leve: Antonio Rossi, Simon Blaževič, jaz, amico 1, Stefania Cicali, amico 2.
Ob jezeru Como:
Podzemna telovadnica v palači Beauharnais vPusianu:
Pred nekaj dnevi sem dobil nov Nelo Vanquish XXL, ki ga bom uporabljal to sezono. Ker sem ravno na pripravah v Pusianu, kakih 40 kilometrov severno od Milana, mi ga je Nelo prijazno dostavil kar na kajakašem dobro znani milanksi Idroscalo. Čoln je nekoliko večji od modela 'L', ki sem ga uporabljal lani, oblika celotnega čolna in nastavitve so tokrat serijske, sedež rotofix z nekaj airex oblazinjenja, 'full plate' opora za noge in karbonski 'pull bar', nosilec za DKV zavoro 'made by Kuk'. To je že peti čoln zapovrstjo, ki sem ga dobil od Nela (ne vštevši še čolne, ki so mi jih posojali za nekatere tekme in priprave). Od kar jih uporablajm so mi jih dostavili v že tako različne države kot: Nemčija, Grčija, Portugalska, Kitajska in sedaj Italija. Po vrsti pa so si sledili takole: popolnoma beli (V2 L), beli s kitajskimi črkami (V2 L), 'Fast forward' (V2 L), sonce na temni podlagi (V3 L) in sedaj beli z rdečo črto (V3 XXL). Odkar sem leta 2007 obiskal nijihovo tovarno tudi vem, koliko energije je vloženo v to, da so ti čolni vrhunsko zasnovani in izdelani. Veselje se je vsak dan voziti v taki lupinici.
Trenutno sem v Pusianu (severna Italija) na naših tradicionalnih velikonočnih pripravah v deželi testenin (s ponosom, kot da je to nekaj neizbežnega, nam za kosilo prav vsakič ponudijo tudi testenine s paradižnikovo omako). Takoj po prihodu smo se lotili resnega treninga, tako se nam zunaj čolna niti ne more dogoditi kaj dosti. Na vodi je pa to ravno obdobje ko iz skoraj izključno vzdržljivostnega treninga prehajamo na nekaj višje intenzivnosti. In tako kot je moral imeti Jezus v tem tednu pred dobrimi dva tisoč leti slab občutek, ga imam pri višjih hitrostih ta teden tudi sam. A izkušnje pravijo, da bo to hitro minilo in do povratka domov se bom tudi na treningih pri intenzivnem GA2 že dobro počutil.
Javljam se le toliko, da povem, da v Soški dolini vse poteka v najlepšem redu. V zadnjih dveh tednih sem se zakopal v kar naporen trening in sem trenutno precej utrujen. A po pravilu 'Šestih W-jev' (Work will win when wishing won't.) je taka kratkoročna utrujenost le naravni red stvari! Sicer so moji dnevi zadnje tedne precej zabavni. Trenerji spet uporabljajo motorni čoln na našem jezeru, kar je že razjezilo naše velike prijatelje iz ribiške družine (ki tako ali tako sme pričeti z ribolovom šele aprila). Na Most se je po tekmi še enkrat vrnil Jošt Zakrajšek s katerim nama je ob večerih uspelo nekaj kulinaričnih presežkov kot: regratova solata z jajci in toplim krompirjem, zrezki divjega (ali ne) prašiča in nekoliko manj navdušujoče testenine 'ai 1000 sugi Barilla'. V preteklem tednu sta me navušila filma: Gran Torino (veliki Clint Eastwood je tu igralec in režiser) in The Hurt Locker (Kathryn Bigelow je letos zanj dobila več oskarjev kot Avatar njenega bivšega moža Camerona) V nedeljo pa sem si uspel ogledati tudi zaključni dan Svetovnega prvenstva v Poletih v Planici. Neskončna množica gledalcev to sicer tiho in čarobno dolino spremeni do neprepoznavnosti, a upam, da v teh treh dneh vseeno škoda ni prevelika. Po drugi strani pa vrhunska športna predstava ter navdušena množica gledalcev, ki zadržuje dih ob vsakem skoku in športno navija za vse nastopajoče, pri nas resnično predstavlja praznik športa. Le želel bi si tudi sam nekoč nastopiti pred tako množico!
Včeraj smo doma na Mostu tekmovali za državne naslove na 5000m. Državno prvenstvo na tej razdalji je bilo na sporedu šele drugič in že drugič ga je gostil naš klub. Menim, da smo se zelo dobro odrezali in pokazali, kakšen naj bi bil nivo organizacije na podobnih tekmovanjih (seveda je res tudi to, da je šlo tokrat le za en – skupinski – štart in relativno majhno število udeležencev). Po poplavi, snežnih viharjih, orkanski burji in manjšem potresu nam je tokrat narava na Mostu priskočila na pomoč in nas obdarila z morda prvim leošnjim pravim pomladanskim dnem! S svojim nastopom sem zadovoljen, počutil sem se močnejšega kot lani. Močnejša pa je bila tudi konkurenca, zato sem zadovoljen tudi z zmago. Malo zaradi vremena, malo zaradi sproščenega vzdušja zadnjih dni, malo pa kakopak zaradi dobre konkurence sem na tekmi resnično užival. Dva kilometra po štartu sva z Joštom Zakrajškom ostala sam in se nato bolj ali manj enakomerno izmenjevala v vodstvu do cilja. Jošta pač ne premagaš tako, da bi ga poskušal premagati s postopnim dvigovanjem tempa in sem zato raje počakal na ciljno ravnino. Tudi zaradi nekaj več izkušenj sem med tekmo privarčeval dovolj energije, da sem na koncu lahko zmagal v zaključnem šprintu. V cilju smo se torej zvrstili: jaz, Jošt, Rok Kuk kot tretji in Lovro Leban četrti.
Na sliki sva z Joštom nekje v drugem delu tekme (foto: Milko Lesjak):
Prebil sem se do konca prvih spomladanskih priprav. Z Mosta smo odšli 14.februarja v polni zimi, vmes je vsaj tu v Dalmaciji pust že odnesel mraz, in upam, da se vračamo domov v zgodnjo pomlad. Prepričan sem, da sem v dveh tednih opravil ogromno količino kvalitetnega treninga in da se je telo na vse to dobro odzivalo. Utrujenost je namreč veliko manjša od pričakovane in do zadnjega dne sem uspel trening oddelati zbrano in dobro. Oboje pa je lahko le znak pozitivnih prilagoditev na zimski trening. Večino dela so v tem obdobju predstavljala dolga veslanja v območju A1, ki sem jih opravil večinoma z Fabiom Wyssom iz Švice in Charlsom Lohnitzem iz Nemčije. Hvala obema, da sta vzdrževala pošten tempo med našimi dolgimi veslanji! Opravili pa smo tudi kar nekaj intenzivnih treningov – za hitrost, moč v čolnu, testov na 2km - ko se je zbrala celotna ekipa. Z vsemi tujci skupaj nas je bilo na takih treningih čez 10 in to je res posebno doživetje. Le kdo bi si mislil, da nas bo tako hitro toliko sledilo istemu cilju!
Danes potujemo domov in sledi nekaj razbremenilnih dni. Zaslužili smo jih!
Vse kaže, da mi je uspelo dočakati konec zime. Ta je bila res mrzla in bili so trenutki, ko sem si s svojim čolnom želel biti v toplejših krajih… Drugače pa se popoplnoma strinjam z Markom Oldershawon, ki je v C4C zapisal, da je pri treningu pomembno uživati prostor in trenutek v katerem si. Sicer pa je danes že pustna nedelja in zimo bomo do srede pregnali in na odru pripravili prostor za pomlad. Predvsem pa, danes potujemo na priprave v Skradin! Že voham, da bodo zanimivo. V Dalmaciji bom spet treniral po dolgem času, prvič po letih 1997 (Murter) in 2000 (Split).
Skradin je mestece v osrednji Dalmaciji, med kraškimi stenami dobro skrit pred vetrovi. Takoj za mestecem je Prokljansko jezero v katerega se izliva reka Krka (da ne bo pomote: to je hrvaška Krka; sicer poznamo še avstrijsko reko Krko ter slovenske reke Krka, Mala krka in Velika Krka). Jezero, večji del Krke in njeni znameniti slapovi so del Nacionalega parka Krka. Veslali bomo lahko tako na morju kot po jezeru, kar zelo popestri treninge. V bližini pa sta še stari mesti Šibenik (17km) in Zadar (100km) ter Nacionalni park Paklenica (plezanje). Ekipa bo velika: 8 slovenskih, 3 avstrijski in 2 švicarska člana, blizu 15 mladincev in 6 trenerjev. Nepredstavljive številke leto ali dve nazaj.
V Skradinu bomo 2 tedna in glavni cilj bosta vzdržljivost in tehnika. Pred nami je torej veliko število težkih kilometrov na vodi (v dobrem starem nemškem stilu). Z veseljem pričakujem to preizkušnjo!
Po razbremenilnem tednu je prišel čas, da se spet zares usedem v čoln. Tokratna za kajakaše kruta zima je pač realnost, a pred naslednjimi pripravami imam le še dva tedna časa, da se spet dobro navadim na sedenje v čolnu. 2 tedna je za našo ekipo tudi do konca dolgega tunela zime. Na tej strani je vselanje pri minus 9 stopinjah ta teden (nesporen vrhunec kajakaške zime), na drugi strani tunela pa Skradin in dalmatinska pomlad. Ko bomo prišli v Skradin bo že tudi pustni čas in pripravam bomo lahko rekli kar pomladne!!! Oglejte si galerijo slik posvečeno zimskemu treningu (najraje v 'dijaprojekciji')!
Ta teden sem moral zares popustiti v treningu. Živalski trening na snegu nekako ostane v tebi še kar nekaj dni in telo preprosto rabi malo razumevanja. Naredil sem nekaj lažjih treningov z utežmi in nekja tekov ter že prve tri (krajše) treninge na vodi. Najbolj zabavno pa je bilo z Športno enoto na pohodu na Roblek (nad Begunjami). Taki pohodi so v ŠE namenjeni '' krepitvi pripadnosti in kohezivnosti enote ter ohranjanju in krepitvi psihofizičnih sposobnosti''. Najboljši del je bil seveda sestop, v dolino se namreč nismo spustili peš ampak s sankami!!!
