zupancicregent.com: Olimpijska pisma 7

Kitajska je z odliko organizirala in izpeljala olimpijske igre. Grki so pred štirimi leti Igre povezali z njihovim izvorom, Kitajci so jih popeljali daleč v prihodnost. Igre v Pekingu bodo postale sinonim modernih in tehnoloških Iger, katerih cilj je bil postaviti olimpijske standarde neulovljivo visoko in dokazati, da je Kitajskia moderna država vredna zaupanja (tujih investitorjev). Tako v smislu organizacije, infrastrukture in vloženih sredstev, kot tudi nastopov domačih športnikov so bile te Igre izjemne. London se čez štiri leta na teh področjih ne bo mogel boriti s kitajskim Golijatom, poiskati bo moral druga področja s katerimi bi koncept Iger popeljal še dlje. Lista pohval, ki grejo Kitajcem za opravljeno delo je neskončna: od izjemnih prostovoljcev in njihove topline ter njihove iskrene želje svojo državo predstaviti v dobri luči, do izjemnih tekmovalnih objektov, otvoritvene cerimonije in nenazadnje od zahoda nepričakovane odprtosti na mnogih področjih...

A ostati v zgolj športnih okvirjih je premalo. Obstajajo mnogo pomembnejša področja, pomembnejše vrednote in pomembnejši problemi, ki jih Kitajska vzporedno z organizacijo Iger ni rešila in niti reševala. Predvsem mislim na človekove pravice in svoboščine, ki so marsikje na Kitajskem še vedno grobo kršene. Tibet, kratenje pravice do svobodnega izražanja volje posameznikov in novinarjev, omejevanje dostopa do internetnih vsebin...so le nekatere napake države, ki po drugi starni z neznansko vnemo na vseh področjih hiti z modernizacijo. Neverjetno uspešeni nastopi Kitajskih športnikov (skupno 100 medalj, od tega 51 zlatih!!!), futuristično grajeni tekmovalni kompleksi in brezhibna organizacija se mi zdijo kot utopična protiutež omenjenim ostankom in posledicam komunističnega totalitarnega režima te še vedno policijske države. Ne skrivam dejstva, da mi je kombinacija tekmovalne mrzlice in fascinacije nad izpeljavo iger na Kitajskem v dveh tednih preživetih na Kitajskem skoraj zameglila pogled na kitajske probleme in napake države. A preden se pozornost javnosti preusmeri drugam je moja dolžnost (kot športnika,kot udeleženca iger v Pekingu, kot človeka) vsaj enkrat opozoriti na te probleme. Uspeha v Pekingu sem si delno želel tudi zato, da bi bil nato moj glas na to temo bolj slišan.

V nadaljevnju povzemam mnenje Vaclava Havela, Desmoda Tutuja, Weija Jingshenga in Andreja Glucksmanna , avtorjev članka 'Igre za človekove pravice', objavljenega v časniku Delo, 8.avgusta 2008. Pravilno ugotavljajo, da je po olimpijski listini smoter olimpizma 'šport postaviti v službo harmoničnega razvoja človeka, z namenom razvoja miroljubne družbe, ki se zavzema za ohranitev človekovega dostojanstva'. Zato bi morali vsi olimpijci poznati resnične razmera na Kitajskem in svobodno opozarjati na kratenje človekovih pravic, kadar koli in kjer koli je to v skladu z njihovo vestjo.
Tu pa na žalost (vsaj med trajanjem Iger) pridemo navzkriž z olimpijsko listino, ki pravi, da je izražanje političnih tem politična tema, o katerih se na prizoriščih olimpijskih iger ne sme razpravljati. Človekove pravice so univerzalna in neodtujljiva tema, shranjena v mednarodnih dokumentih, ki jih je podpisala tudi Kitajska. So nad mednarodno in notranjo politiko in vsemi kulturami, religijami in civilizacijami. Govoriti o stanju človekivih pravic torej ne more biti kršitev olimpijske listine. Govoriti o človekovih pravicah ni politika. Samo avtoritarni in totalitarn režimi jo poskušajo narediti za politiko. Govoriti o človekovih pravicah je naša dolžnost. Sam menim, da smo olimpijci, zaradi obiska Pekinga, to še toliko bolj dolžni storiti. Olimpijske igre so med svojim trajanjem postale tako ogromen spektakel, da so pozornost od teh tem pravzaprav odvrnile. Ob dosežkih Phelpsa in Bolta ali ob idiličnem življenju v surealnem svetu olimpijske vasi, je težko misliti na preganjane Tibetance ali zaprte Kitajske novinarje. Obljube Kitajske vlade, da po poskrbela za vidni napredek na področju čovekovih pravic, so kmalu po izbiri Pekinga za prizorišče 29. Olimpijskih iger izpuhtele. Na koncu igre niso bistveno pripomogle k večji odprtosti in spoštovanju mednarodnih standardov za človekove pravice in svoboščine v državi gostiteljici.

Zato dostojanstveno proslavljanje olimpijskih idealov niso le športna tekmovanja, ampak morar to biti tudi priložnost za izražanje svojega mnenja. Nekateri redki udeleženci Iger so to priložnost izkoristil. A načeloma menim, da smo olimpijci v zameno za tako prečudovite Igre Kitajskemu narodu dolžni več. Upam, da se bo pritisk mednarodne javnosti na Kitajske oblasti nadaljeval tudi sedaj, ko je olimpijski ogenj ugasnil in so se kamere preusmerile drugam. Če želimo Kitajski srečno prihodnost, ji ne smemo dovoliti, da bi v svojem razvoju preskakovala tako pomembne kamne demokracije.

Posted by Jernej on Thursday 28 August 2008 - 18:38:30 | Add/Read Comments: 0